Topic outline

  • Božič na Poljskem

    Zgodba

    Spremljali boste Jana, starejšega gospoda iz Wrocława, na njegovem potovanju v Anglijo, kjer bo preživel božič s hčerko in vnukinjama, ki so se preselili v tujino. Pridružite se mu v zanimivem poskusu, v katerem želi vnukinji prepričati, da so poljski božični običaji polni čarobnosti in skrivnosti in ugotovite, kako uspešen je.

    Sledite nalogam po vrsti, saj so del iste zgodbe!

    • Prihod

      Bil je 23. december. Snežinke so počasi padale in se spreminjale v snežno brozgo. Ulična razsvetljava je metala luč na pločnike. V mestnem središču, kjer je Jan izstopil iz avtobusa in se usedel v taksi, je bilo na ulicah veliko ljudi; v rokah so imeli polne torbe hrane in daril in pomikali so se v vse smeri. Tukaj v predmestju je bilo tiho, temno in precej samotno.   

      Jan je svoje potovanje začel pred skoraj osmimi urami. Najprej se je s svojim starim avtomobilom moral odpeljati skoraj sto kilometrov daleč, da je prišel do letališča. Potem je skoraj dve uri čakal na svoj let. Let ni trajal predolgo, vendar se je njemu zdelo, da traja celo večnost, saj ni maral letal in se nikoli ni počutil varnega na njih. Po pristanku  letala je spet trajalo skoraj dve uri, da je prišel skozi carino in da je pobral prtljago. In kot da to ni bilo  dovolj, ni imel dovolj denarja, da bi plačal taksi direktno z letališča. Najprej je moral ujeti avtobus z letališča do mestnega središča in šele nato je prestopil v taksi.  

      Ampak prispel je, končno. Plačal je vozniku taksija in ga prosil za račun. Rad je vedel, koliko denarja je potrošil. Vzel je prtljago iz taksija in prečkal cesto ter se ustavil pred majhno, belo hišo. Naenkrat je postal zelo nervozen. Globoko je vdihnil in pritisnil zvonec.


    • Čakajoč pri vratih

      Zaslišal je šum, otroka, kako kriči: "Mama! Nekdo je pri vratih!" in psa, ki je lajal. Medtem ko je čakal, da kdo odpre vrata, si je pozorneje ogledal hišo. Bungalov je bil majhen, vendar je izgledal lepo. Pred hišo so rasli zasneženi grmi, ki so jih okrasili z božičnimi lučkami. Na desni strani sta stala dva snežaka; eden iz plastike, drugi iz snega. Med grmi so kratke stopnice vodile navzgor do hiše. Jana je zaskrbelo, da mu ne bi zdrsnilo na teh stopnicah, ker so bile zasnežene. Ko pa je stopil bližje, je opazil, da je nekdo posipal stopnice s peskom, da ne bi bile preveč spolzke. Vsa okna so bila zastrta z belimi zavesami, vseeno pa je videl toplo luč v notranjosti hiše. Ko je pogledal vrata, je opazil znak "Veseli božič", narejen iz črk, ki so visele na vrvici. Ko je pogledal malo bližje, je opazil, da je manjkal še en znak. Ostala je samo vrvica in temni madeži tam, kjer so nekoč visele črke. Izgledalo je kot dve besedi, 15 črk. Prva črka je bila O…ali…D?


    • Kdo želi biti milijonar?

      "Dedek, dedek!"

      Dve deklici, Anna in Maria, sta začeli skakati okrog starejšega možakarja. Objel ju je in ju močno stisnil k sebi. Za njima se je pojavila ženska, ki je bila stara nekaj čez 40.

      "Pozdravljen, oče!"

      Jan je objel in poljubil Marto, svojo edino hčerko. Na Janovo žalost se je Marta med študijem odselila v tujino in se nikoli več ni vrnila na Poljsko. Tukaj je srečala svojega moža Jacka in ustvarila sta si družino. Zelo jih je pogrešal in obiskal jih je, koliko je pač lahko, vendar nikoli ni bilo dovolj, še posebej, ker so oni redkokdaj obiskali njega.

      "Pridi, oče," je rekla Marta. "Prtljago bom odnesla v sobo."

      Dekleti sta  Jana pospremili v dnevno sobo. Prižgana je bila televizija in potekala je nekakšna zabavna oddaja.

      "Usedi se, dedek! Moraš biti premražen. Skuhala ti bom čaj," je rekla Anna, starejša izmed vnukinj.

      Jan se je z Mario usedel na kavč. Oddaja na televiziji je bil znan kviz 'Kdo želi postati milijonar'.

      "Oče," je Marta vstopila v dnevno sobo, "danes imajo posebno oddajo z vprašanji samo o Poljski. Misliš, da boš pravilno odgovoril na vsa vprašanja?" ga je izzivala.

      "Seveda bom!" se je zasmejal Jan in pogledal televizijski zaslon.


    • Neprespane noči

      Tri ure pozneje je Jan ležal v sobi za goste in ni mogel zaspati. Razmišljal je o svojih vnukinjah in kako hitro jima je postal dolgčas ob oddaji o poljski kulturi. In tako se je običajno dogajalo. Deklet njuna kulturna dediščina enostavno ni zanimala. Niti nista hoteli obiskati dedka med počitnicami, ker je bilo vedno  možno videti ali početi kaj drugega, bolj zanimivega. In zaradi tega je bil Jan zelo žalosten …


    • Jutranje viharjenje možganov

      Ko je Jan ob sedmih vstopil v kuhinjo, ni tam pričakoval nikogar. Vendar je pri mizi sedela njegova hčerka s skodelico vroče kave in s časopisom v rokah.

      "Dobro jutro, oče! Bi želel skodelico kave?" se mu je nasmehnila.

      Jan je pokimal in se usedel zraven nje.

      "Izgledaš utrujen," je opazila Marta. "Nisi dobro spal?"

      "Ne, zares nisem," je odgovoril Jan in povedal Marti, kako je preživel noč z razmišljanjem o vnukinjah in o tem, kako ju njuna dediščina ne zanima.

      " No …" je skrbno rekla Marta, ko je končal, "lahko ju prisilim, da obiščeta Poljsko. Vendar bo to stvari le še poslabšalo, ker ju ne morem prisiliti, da se zanimata za svoje korenine in kulturo."

      "Saj vem," se je strinjal Jan. "Ko bi  le obstajal način, da bi lahko vzbudil zanimanje za vse to …"

      Marta se je namrščila.

      "Mogoče pa obstaja. Mislim, da imam idejo," je rekla.


    • Skrivno orožje

      Ob dvanajstih opoldne je zazvonil hišni zvonec. Minuto pozneje je ena izmed Janovih vnukinj kričala: "Mama, tetka Riya je!"

      Zjutraj je Marta povedala Janu, da je tetka Riya njeno skrivno orožje. Riya je bila njena sodelavka, ampak preden se je preselila v Anglijo, je nekaj let živela na Poljskem. Ker sta dekleti imeli radi tetko Riyo, je Marta upala, da bi mogoče njej uspelo, da bi dekleti navdušila za poljsko kulturo. Tako jo je poklicala in povabila na čaj.

      Sedaj so vsi sedeli v dnevni sobi, pili čaj in se pogovarjali o smešnih stvareh, kot sta vreme ali promet. Dekleti sta  tetko Riyo zelo pozorno poslušali in sledili vsaki njeni besedi.

      "Torej …," je začel Jan. "Slišal sem, da ste živeli na Poljskem."

      "Da, zares!" se je nasmehnila Riya, vedoč za Martin skrivni načrt. "In tako mi je bilo všeč. Tako čudovit kraj na Zemlji!"


    • Družinsko kuhanje

      Potem ko je Riya odšla, je Jan odšel v kuhinjo, da bi začel kuhati božično večerjo. Komaj si je nadel predpasnik in pripravil vse sestavine, je zaslišal tihe korake za sabo. Bila je Anna, njegova mlajša vnukinja.

      "Kaj delaš, dedek?" je radovedno vprašala.

      "Kuhal bom," je Jan odgovoril z nasmeškom.

      "Kaj pa boš kuhal, dedek?" je spet vprašala Anna in ga nenadoma spomnila na Rdečo kapico.

      "Juho iz rdeče pese s cmoki."

      "To je bila najljubša juha tetke Riye!" je zažarela Anna.

      "Da, zares. In tudi mamina najljubša božična jed," je dodal Jan.

      "Ti lahko pomagam kuhati?" ga je vprašala vnukinja.

      "Seveda! Samo prisluhni mojim navodilom …"


    • Šolski spis

      Po dveh urah kuhanja je Jan počival na kavču. Anna mu je želela pomagati pri kuhanju, vendar ni bila ravno navdušena nad poskušanjem novih jedi, kar ga je malo užalostilo. Vendar se je opominjal, da je ne sme preveč siliti. Majhni koraki. Že to, da je ponudila pomoč pri kuhanju in da je spraševala po tradicionalnih poljskih jedeh, medtem ko sta kuhala, je bil uspeh. Mogoče pa je načrt njegove hčerke, da prelisičita dekleti in jima vzbudita zanimanje za poljsko kulturo, vseeno deloval.

      "Dedek, imam vprašanje."

      Tokrat je bila Maria.

      "Kaj te zanima, srček?" je vprašal Jan.

      "Napisati moram spis o božičnih običajih v drugih deželah. Mi lahko kaj poveš o običajih na Poljskem?"

      "Z veseljem!" je odgovoril Jan. "Pripravi si čaj, saj te čaka kar dolga zgodba …"

    • Najboljše mesto za nakup božičnih daril

      Končno je bil božični večer. Vsi so počivali v dnevni sobi. Jan, njegova hčerka in njen mož so počasi pili čaj in se tiho pogovarjali, medtem ko sta se dekleti igrali z novimi igračami. Jan je bil še posebej zadovoljen, saj se je skozi pretekla leta naučil, da ni nič bolj čistega in nalezljivega kot otroška sreča. Sedaj raje kupuje darila za vnukinje kot pa zase. Nocoj sta dekleti resnično izgledali zadovoljni z darili, ki jih je prinesel. 

      "Dedek," je začela Anna, "kje si kupil vse te čudovite stvari?" Dvignila je ročno narejen šal in kapo, ki je bila okrašena z vzorcem makovih rož. "Ali je to tudi iz Poljske?"

      "No, v Vroclavu je posebno mesto, kjer lahko v božičnem času kupiš neverjetna darila …," je odgovoril Jan.


    • Spomnimo se preteklosti

      Bil je 28. december. Božič je minil. Jan je zadnjič prenočeval v hiši svoje hčerke. Ko je ležal v postelji, se je spomnil zadnjih dni, ki so bili zares čarobni. Resnično je užival v času, ki ga je preživel s hčerko in vnukinjama. Izkazalo se je, da je hčerkin načrt deloval in da sta se dekleti po obisku tetke zares začeli zanimati za poljsko kulturo. Najprej sta spraševali le po božičnih običajih, kasneje pa sta želeli izvedeti vse.

      Mogoče je bil ta čas s hčerko in vnukinjama neke vrste odkupnina za čas, ko je bil še mlad. Dolgo ni razumel, kako pomembna je družina. Preden se je upokojil, je bil vse življenje direktor hotela. Zaradi tega nikoli zares ni pomagal pri pripravah na božični čas in včasih je celo božični večer preživel na delu, da bi zagotovil, da imajo gostje popolno božično večerjo, čeprav je istočasno le-to odrekel svoji družini, kar mu ne bi bilo treba. Mogoče je sedaj res bil čas, da se odkupi.


    • Konec zgodbe

      Bil je čas za odhod. Jan je sedel na avtobusu, ki je peljal na letališče. Še zadnjič je pomahal hčerki in vnukinjama, nato se je avtobus začel premikati. V roki je držal kartico, ki jo je dobil od deklet. Z družino je preživel dragocen čas in dekleti sta se končno začeli zanimati za Poljsko. Prepričan je bil, da je od tod naprej lahko samo še bolje. Sedaj pa je bil čas za počitek pred dolgim potovanjem. In mogoče bo igral sudoku. To ga je vedno pomirilo.